Na pot smo se odpravile v četrtek 23.9.2010 okoli 23. ure. Potovale smo z gasilskim kombijem iz Semiča in osebnim avtomobilom. Naša šoferja Rudi Kamenšek in Jože Malnarič ml. sta nas varno pripeljala do Češke in nazaj. Da se jima ni "dremalo", smo jih zabavale ostale gasilke. S pomočjo garmina, predvsem pa zemljevida v rokah in opazovanja okoli sebe, smo prispeli tam kamor smo bili namenjeni. Da smo si odpočili od vožnje, smo se večkrat ustavili, malo razmigali in nadihali svežega zraka. V kraj Dvur Kralove nad Labem, smo prispeli v petek okoli 13. ure. Prenočišče smo dobili v dijaškem domu (morda je bil tudi študentski dom), ki je bil zelo blizu stadiona, kjer je potekalo tekmovanje. Ko smo odvrgli potovalke v svoje sobice,smo odšli v najbližji lokal, da smo končno lahko poskusili češko pivo.

Zvečer nas je čakala večerja v menzi zraven doma. Po večerji pa smo bili vsi tako utrujeni, da smo komaj čakali posteljo in predvsem počitek. V soboto zjutraj smo dobile tudi zajtrk, ki je bil naš zadnji obrok v tej menzi. Kmalu smo se že oblekle v uniforme, pograbile vse zastave kar smo jih imele s seboj in naredile nekaj gasilskih slik za arhiv.

Tekmovanje se je začelo malo po 10. uri. S štartno številko 13 smo čakale v pripravljenosti, kdaj nas bodo poklicali. Hitro smo bile že na zeleni preprogi poleg sodnikov, pripravljene na Helenino komando. Sodniki so nam povedali nekaj njihovih pravil, na kaj moramo biti pozorne in kje smo dobile kazenske točke. Čez nekaj časa smo bile ponovno na vrsti, vsaka ekipa je imela namreč dva poskusa. Vajo smo tokrat opravile brez napak, zalomilo pa se je malce pri štafeti. Kljub vsemu ni bilo še vse izgubljeno. Od nekje se je našel dober človek s Češke, ki nam je prišel povedat, da je bila tista prva vaja trening in da imamo možnost še enkrat tekmovat. Ta novica nas je zelo razveselila, tako da smo v trenutku bile zopet nazaj v uniformi in blizu našega cilja, da tokrat izvedemo vajo brez napak. Tako je tudi bilo...

Vaja z motorno brizgalno je bila najboljša med ženskimi ekipami in tudi boljša od mnogih moških desetin. Štafeta z ovirami je bila tudi opravljena brez napak. Zmage smo se zelo veselile, z nami pa so se tudi veselili tekmovalci iz Nemčije (ki nas naslednje leto že vabijo k njim na tekmovanje) in tekmovalke s Poljske. Dosegle smo prvo mesto v mednarodnem tekmovanju, druge so bile Poljakinje, tretje pa Madžarke. Češka si bo Slovenijo zagotovo zapomnila po dobri pripravljenosti, veselem športnem duhu in dobrosrčnem narodu.

Sobotna noč je hitro minila. Domov smo se odpravili v nedeljo 26.9.2010 okoli 9. ure. Vmes smo se ustavili v veliki trgovini, kjer smo nakupovali zajtrk, prigrizke in spominke. Želele smo si ogledati Prago in tam smo tudi odšle porabit zadnje kovance. Pot je bila še dolga, tako da se nismo predolgo zadrževale. Doma so nas pričakovali domačini, da nam sežejo v roko. Na nas so čakali kar dolgo, saj smo prispele šele okoli 11. ure zvečer. Vsa utrujenost in zaspanost je minila, ko smo zagledali domače obraze. Povedali smo jim kako smo se imeli, nekaj besed pa sta nam namenila tudi Jože Per, poveljnik semiške gasilske zveze, in predsednik gasilske zveze Jože Malnarič. Domačini so ponosni, da imajo tako dobro ekipo v svoji vasici in prav tako smo me vesele, da se naš trud pozna s tako dobrimi rezultati. S tem tekmovanjem se je letošnja sezona zaključila, še zmeraj pa lahko pride kaj vmes, pustimo se presenetit.