Igrišče Kokošinek sega nazaj v leto 1964, ko so se vaški fantiči podili za gumijasto žogo. V tistem času ni bilo ne igrač, ne žog, kaj šele asfaltiranega igrišča sredi vasi, kot je danes. Tako so se vaški otroci  morali znajti po svoje in so v igrišče spremenili vsako bolj ravno travnato površino. To pa odraslim ni bilo všeč, saj je trava potrebovala kar nekaj časa, da je začela zopet normalno rasti.

Ker niso bili zaželeni na nobeni košenici, so začeli iskati primeren kraj za nogometno igrišče in so ga tudi našli. Kraj primeren za to se je nahajal na obronku gozda, tik nad vasjo v Kokošinku. Ne da bi vprašali čigava je zemlja so se zbrali  in drago ob robu gozda preuredili v nogometno igrišče. To igrišče je bilo majhno in ozko, vendar so bili vsi presrečni, ker so imeli nekaj svojega – igrišče Kokošinek. Igrali so z gumijasto žogo, saj si usnjene niso mogli privoščiti. Zato so nabirali in prodajali gobe, cela vas je zbirala denar za usnjeno žogo, ki so jo tako končno le dobili.

Ti ljubitelji nogometa, ki se danes lahko pohvalijo s tem, da so leta 1964 s svojimi rokami sami naredili nogometno igrišče so: Anton Jakša in Ivan Jakša (oba Jurjeva), Martin Škrinjar (Cegulov Tine), Anton Jakša (Malevčev Tone), Jože Kočevar in Mirko Kočevar (oba Goliška).