 Najstarejša legenda o Sv.Florjanu je bila zapisana v 8.stoletju. Iz nje izvemo, da se je svetnik rodil blizu rimskega mesta Vindobone, kjer stoji današnja prestolnica Dunaj. Opravljal je poklic višjega državnega uradnika v Lavriakumu, danes imenovanem Lorch, vzhodno od Linza. To je bilo glavno mesto takratne province Noricum Ripense, ki je obsegala območje današnje gornje Avstrije. V času vladanja cesarja Dioklecijana je leta 304 izšel tudi v Noriku ukaz, da morajo vsi prebivalci darovati državnim bogovom. To je bil čas najhujšega zatiranja kristjanov in vsakega, ki se je ukazu upiral, je čakalo hudo mučenje in smrt. Ko je Florijan izvedel za zatiranje kristjanov v domačem kraju, jim je hotel pomagati. Napotil se je v mesto in srečal skupino vojakov, ki je kristjane pravkar lovila. Ko jim je Florijan priznal, da tudi sam pripada novi veri, so ga prijeli in zaradi uglednega položaja privedli pred državnega namestnika Norika Akvilinija, ki je skrbel za strogo izvajanje izdanega ukaza. Akvilinij ga je skušal pregovoriti, da bi se krščanstvu odpovedal, ker pa mu to ni uspelo, je zaukazal vojakom, naj ga mučijo. Florijan je vsa strahotna mučenja prestal in obsodili so ga na smrt. Okrog vratu so mu privezali mlinski kamen in ga s kamnitega mostu vrgli v reko Aniže (Enns). Legenda dalje govori, da je Florijan na mostu kleče molil in nihče izmed vojakov se ga ni upal pahniti v vodo. To je storil neki surovi mladenič, ki pa je ob pogledu na utapljajočega svetnika oslepel. Florijan se kljub obtežitvi z velikim mlinskim kamnom ni potopil. Vodni tok ga je nosil dalje in ga zanesel na breg k skali. Tja je priletel velik orel, ki je truplo varoval ves čas do pogreba. K pogrebu so ga peljali s parom volov. Med potjo sta od žeje omagala. Pri priči je na tem mestu začel izvirati studenec, ki je pozneje slovel po svoji zdravilni moči. Nad njegovim grobom so kasneje sezidali kapelo, okoli nje pa je počasi zraslo naselje.
Sveti Florijan je eden izmed tistih svetnikov, ki so bili našim kmečkim ljudem vedno pri srcu. K njegovi priljubljenosti je zagotovo pripomogla podoba svetnika z golido v rokah, ki gasi goreči hišo pod seboj. Kot kaže je sv.Florijan prekril neko pogansko vodno božanstvo. V začetku čaščenja svetnika so se mu priporočali tudi v času suše, vročine in pripeke, saj brez vode polje ne obrodi. Njegov god (4.maj) je povezan z bogatim izročilom, predvsem fantovskih šeg.Tudi v Knežaku je v spominu ohranjena navada, da so fantom hranili večerjo le do druge "Zdravamarije" ali drugače povedano, ko je zvonilo "Svjtmi Frjani". Poleti ob 21.uri, pozimi ob 20.uri je v vaškem zvoniku trikrat zapel zvon.Če fantov do takrat ni bilo domov, so domači večerjo vrgli stran...Knežani so se zaradi pogostih požarov pobožno obračali k svetniku z večerno molitvijo, pri kateri se je zbrala vsa družina. Prvi izmed treh Očenašev je mati začenjala takole:"U čast svjtmi Frjani d ns bi varvou časnega in vjčnga uognja..."
Predvsem preprosta se zatorej zdi odločitev gasilcev (ki so kot organizacija nastali v 19. stoletju), da so si za svojega svetnika izvolili sv.Florijana. Njegov kipec krasi tudi kneški gasilski dom.
//Vir: www.knezak.si//
|
Novice
